Na trenutke sem bil bol v zraku...

Takrat, ko sem bil prvič z njo, je bilo tako vznemirljivo, vse je dišalo po njej, bila je kot cvet v jutranji rosi, od sonca odet, njegovih žarkov delo, modrega neba razcvet. Bila je vsa v pričakovanju, v negotovosti, lepa, bila je vabljiva, posesivno pohotna, bila je kot zrel sadež sedanjosti… večnosti. Vso sem, z vsemi čari sem jo, takrat, ko sem bil prvič v njej, ko sem jo jemal, tako po gramih sem jo, kot se jemlje medicino za zdravje, za dobro voljo, ljubil sem njo, njeno telo v globino…vlažno lepoto, vsak pedenj njene kože sem z jezikom ovlažil, se je dotikal, poljubljal, vase vlekel vonj njene gredice. Na trenutke sem bil bolj v zraku, na nebu, vse njeno je bilo moje in obratno, bilo mi je, kot da se mi je strgalo od čustev, strasti prevzet, bilo mi je čudovito, za umret.