Črna perla

Zapeljal jo je v zaliv svojega raztopljenega stopnišča, da mu je zdrsnila v dušo. Znašla se je v posodi draguljev. Črna perla med svetlimi biseri. Gnetel jo je in ji spiral barvo. Perla se je plazila po zadku in čakala na škorpijonski pik. Imel je bisere in idealno dušo med očmi tihožitja, ki sta odkrili in razgradili sleherno njeno napako. Ona je imela svinčnik, s katerim je zarisovala črte, do kje jo sme ukrotiti. Njega je vrgel s tira njen temni lesk. Zdela se mu je groteskna, saj uničuje njegov sij. Občutil je, da so vendar njegovi notranji biseri vsi bleščeči in brezhibni od beline, ki ne prenese drugačne barve. Ona pa se šopiri v njem z umazanimi stopali in sajastim obrazom. Ko jo je hotel odstraniti, ga je črna perla hotela pobožati. Ugotovil je, da je obdobje velikega leska njegovih biserov mimo, kajti vsi biseri so navznoter malce potemneli. Ne vidi več skoraj nobene razlike. Temnega leska s perle pa sploh ni bilo mogoče odstraniti. Nekega dne je perlo vprašal, zakaj se je naselilo v njej toliko teme in črnega leska. Ona mu je odgovorila, da zato, ker v temi vedno vlada globina, ki jo zrcali črna perla. To pa mora svetloba odkriti. Nato sta si priznala, da sta ugotovila bistveno.