#Poezija

Človeštvo

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Logos ljubezenskih upehanosti.
Delovanje iz kože kot presežek
kipenja, nekakšna ognjena fantazma,
ki ne more doseči mere bivanja
v svojem fizičnem telesu.

Lahkoživa slepa produktivnost čakajoča
v preddverju na praznovanje uresničitve.
Sila veličine, izbruh in moč prstov iz prsti.
Sila opozarja na fizično rojstvo magme.
Prašni delci z nagonskim hrepenenjem.
Gibčnost še ni zaznala modric v možganih. Valijo se kamni, ki bodo dali duhu kosti.
Bolečina gnitja, dišeči peclji po novih stvarjenjih.
Sluga na podvozjih in kolesih v zdrsu
in zaviranju v drvenjih pospeška.
Sla s srebastim kljunom orla.
Ukrivljenost nedokončne stvaritve sonca.
Proces nastajanja in umiranje tkiva,
ki mu zmanjkuje kisika, da bi oživelo.

Otrpnjena izdajalka s tragičnim humorjem
v izžarevajočem očesu slikovitega nereda.
Šopek cvetlic ob knjigah Dostojevskega.

Vzhajani erotizem s hlebcem kruha pod
pazduho v begu v lastni volčji brlog.
Neizmerljiv lapor v tekočem stanju premikanja.
Zavita kača, ki plazi po samotah nedojemljivosti.
Nevidnost, ki se bo opravičevala sočasno kot vid
ki prodira skozi tebe človek, v najgloblje plasti
odsotnosti. Mižanje, ki morda spregleda.

www.tatjana-malec.si

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Dobro ti bo delo