Čas, ki ga več ni ...

Vse je tako, kot je bilo. Le čas se je odselil z Vipavske doline. Veliko ljudi sem srečala, ki jih ne poznam in jih prej ni bilo tu. S kakšno pravico si je čas vzel svobodo in odšel od vseh ljudi in stvari, ki sem jih ljubila. Čas, ki je tako krepko zgneten v mojih prsih, se spreminja v neki tihi zamirajoči glas, ki potiho toži o rečeh, ki jih je zapustil. Z vrelcem svojega bistva se še dotika stvari. Ostaja kot neka tišina in zavetje. Prebudi se dremajoči duh prvih radosti, ki so svoje otroške ročice stegovale po kljuki in s prsti hotele odpreti vrata. Oči so hotele pogledati v tisti čas, ki ga še ni bilo. Tedaj še nisem mogla vedeti, da je čas prizorišče spomina. Spomnila sem se, kako so po mrzlem sneženju in vipavski burji zagorela drevesa v svetel ogenj pomladnih cvetov in kako sem zamaknjena opazila, da je vetrič vzvaloval dihanje polja, neslišno in milo, vedro in prizanesljivo, ko se je poslavljal skozi ihtenje srca. Nobene poti nazaj v čas več ni. Le moj spomin in Vipavska dolina sva tu. www.tatjana-malec.si