Čakam jo...

Se spomniš še cvetočih vrtnic, rdečih , žametnih dehtečih, dišečih, vonj te je prevzel, čaroben bil je tvoj pogled, ko sem v ljubezni te objel... Zdaj cvet je uvel, odšel v pozabo, še veter vonj ponesel je v daljavo, le nežen cvet, ki se ponovno je rodil, spomine lepe, tisti čas je obudil. Je sreča kakor veter ki ogreje, se spremeni v sever, spet ohlaja, zdaj čakam na cvetlice sredi maja, da se počutil bom kot sredi raja. Utrgal rož bom, se uzrl bom v drevo, prelepo češnjo v cvetu vso, na trati rož nabral bom, ji dal jih v dar, marjetk cvetočih, njihov čar. Občutil skrivnost ljubezen bom, mi duša polna spet bo sreče, objel, jo bom, pogledal jo ljubeče, z roko v roki si našla najin dom. Še žametnih rdečih vrtnic bom poklonil, v očeh bom njenih željo izpolnil, tisto, ki je napisana na dnu srca, le kdor je ljubljen, ljubi, jo pozna. jože.k