Burja...

Večer se je bližal, nevihta, nestrpno sem jo čakal, prav grozljivo je bilo, burja je »škure« trgalala, vrata, ves svet zunaj je bobnel. Strele so, kot kače ognjene švigale, se v goro zabadale, ves klanec, cesto osvetljevale, žarele, z gromom plesale z dežjem, se veselile. Ves sem bil na trnih, od povsod novice, o povodnjih, plazovih, nje pa od nikoder, v temi sem prežal, lovil glasove. Na kaminu sva ležala, bil sem pomirjen, cel sem se tresel, se je ona, ma ni bila kriva burja, bila sva midva, strast.. ljubezen.