Zibka jesenskega dne

Bilo je ustvarjeno zame, kot zibka, zame, za danes. Kotanjast objem pod gorskim pobočjem mehčajo gozdne rebri. Jezersko kotanjo polni studenčnica, v njej postoji in si odpočije. Diši po dopustu z jesenskim pridihom. Jezerski odsev je zamenjal kulise. Razvaja me barvit objem, nežno, s prosojnimi krili tišine. Odplavam, kor riba med jezersko travo, tja, med nikjer in povsod. Kjer se poljubljata, vstaja Nebo. Jaz sem njegova slikarka, navdih. Nahranim se z jezerskim planktonom in premešam barve. Razlivajo se po jezerski gladini in zaljšajo njen odblesk. Spletajo kito rim v ritem utripa. Vdih in izdih med nikjer in povsod. Vmes se razteza Življenje. Bilo je ustvarjeno zame.