Zelene trepalnice na gugalnici

Se ozrem na okrog, nase, na soljudi, vsak po svoje živi in po cesti hiti. Se ustavim in pomislim nate Kje si zdaj? Kako si kaj Dragi moj? Vsakodnevna vprašanja? So, ja. Postali so etiketa, sočutnosti papirnata meja? Odgovor : »v redu« kot zdolgočasena reklama? Smisel besed je ogrožen, izumetničenost iztirjenosti - je moderna meja - »Globoooko, Skrito biiiiistvo« V: … nagrizeno oko netopirja ; …odtrgano tigrovo uho; …pobljuvane sence v koncertni kadenci; …makaronasta tekočost možganov v loncih; … štrleči korenine dreves iz pod trepalnic…« Kaj še lahko poimenujemo Poezija? Večina je na straniščni frekvenci, čeprav res je, tudi to je narave pretvez. Iskrenost - bistvo vsebine, zadnje čase močno povožena. Za izvirnost štejemo grobost, in grdobo za "sanjski čar", blebetavost v praznini, kot resnično modrost, srčna pristnost je pozabljen "stvor", bulimija besed - "duhovni" obed. (predogled) Res je - modrost v tišini, če me slučajno želja po prebavno-tekoče-zelenem pisanju prime. Ljubezen pomešamo z "censored", izvir čiste vode v gnojnem blatu pristal. Sem klišejska? Verjetno, uživam. Moj čas je v »klišejskih nebesih obstal«.