Vrba

Vidim jo, sem ob njej. Nad reko se sklanja, na trenutke kot mogočna, pa spet kakor da je utrujena. Njeno vejevje se igra, veter jo vodi, zdi se kot da z roko v roki, potem pa spet obmiruje. Ptice nad njo krožijo, se malo posedejo v krošnjo, pa ponovno odlete, kakor da bi jih prepodila. Nato se ob toku reke odpravim, ponovno prisluhnem toku reke, vetru pticam v letu, dežju, ter z nasmejan odhajam.