Votlo

Ne dojemam, ne dojemam, od kod si se vzelo sonce moje? Od kod topli veter, veter v tvojih neskončnih širjavah? penine modre na hrbtih valov dolgo prenašaš, prekašaš ravnovesje, podira se zaman. Roža je rdeča v planotah Šanghaja, Mozirskega gaja kri tekoča, rana pekoča, rdeče nebo svoboda trepetajoča, nemogoča... Nemogoče, nemogoče, tako lačna usta, požrešnost velika kot Sahara. Puščava je puščava bo, volkovi nikdar ne bodo siti. Mrtvaški prt prodan, a zaman, Evita, Evita, Španija, Čikago, Francija, Brazilija, Evita, Evita, Evita… Ladja je mala, a dolga je vrsta, obrabljena marela daleč za rdečim obzorjem. Fino, fino, debele krave so šle mimo. Viva, viva, ker konec je pravljic, zaman oglodan komad. V gledališču, v areni sami kreteni, kreni naproti, me moti, ker stojiš, lajnaš na gluha ušesa.