Volk Samotar

Ljubezni prave nimam, Na tem majhnem trgu iščem jo, Medtem ko gledam zaljubljene, Srečne in nesrečne zgodbe, Občutki prevzamejo srce. Večer za večerom, v iskanju, V tihem pričakovanju, Premražen, lačen, Isčem dobroto v majnih stvareh. Lastno dušo drobim na koščke, Med ljudi jo delim, V zameno pa dobim, Hladne poglede, Prazne besede, Ki nevede, Ubijajo me. Nekateri se imajo za svetnike, Ne ozirajo se na reveža, Vrnejo se v tople domove, In pozabijo kdo sem, Da sploh obstajam. Moj dom je ta majhen trg, Obrabljena klop, moja opora, V dolgih nočeh. Čez dan, tavam kot volk samotar, Ko tema objame mesto, Ostanem čisto sam. Lahko noč, vsako noč želim, Kljub vsemu srečen sem, Pred nočjo ljubezni se naužijem , Medtem ko opazujem zaljubljene, Na obrabljenem kartonu, vsak večer, mi trepeta srce. Na svoj način živim ljubezen, Četudi manjka ta dotik, Da me nežna roka boža, Manjka tisti človeški stik. Vsako noč prosim Boga, Da popazi name, da popazi na duše vse, Prav posebej na tiste izgubljene. Ker sem drugačen, Me ne mara nihče, A življenja zamenjal ne bi, Vsak izbere svojo pot, Odeje mogoče nimam, Da pokril bi premraženo telo, Imam pa zvezdnato nebo, In tega mi ne more vzeti nihče.