#Poezija

Kot smet

jože.k1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Ćutim, na trenutke sem kot smet... Veter me dviguje v višave. Zdi se, da me ljudje opazujejo. Molčijo, razmišljajo in se čudijo.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

3

Desiree
Kako lepo si to napisal! Le kdo še ni imel takih trenutkov. Jaz tudi, seveda, ampak s to razliko, da nisem poletela v višave, ampak ostala nekje na tleh, tam, kjer te kvečjemu nekdo še brcne stran. Ja, tudi taka misel nas včasih prevzame. Lep pozdrav! D.
boris kononenko
Odgovor na komentar: Desiree
Smet je vsak, tudi sam sem tak. Da šel bi v višave, nebeške dobrave? Angel višave, tam ima zbrane, lačnih in željnih, drugačne le hrane. Jože, tvoje spoznanje, ta tvoj poziv, je pravi izziv, dobrodelno ravnanje. Boris
jože.k
Odgovor na komentar: boris kononenko
Tudi če si smet, te ljudje hitro opazijo..žal pa je vse več tistih, ki se počutijo kot smet ter se z njimi delala kot s smetmi ! Hvala za komentarja. Prisrčen pozdrav jože.k
Prejšnji članek na to temo

Oči