Veseljak

Izginile solzam so sledi. Jih je posušilo poletno sonce, morda kam odpihnil veter, posrkal v sebe nov dan. A njega več ni med njimi... Tam le sveče gorijo, rdeče rože grob krasijo, oblaki na nebu nekam hitijo. Človek je odšel brez slovesa, nekdo, ki so ga imeli radi, se z njim zabavali, veselili, a se od njih odpeljal poslednjič. Govorili so da se ni mučil... tisti s katerimi je bil takrat, ter na zdravil z njimi zadnjikrat, se odpeljal domov kot vsakokrat. Le razbit avto, kup pločevine, in prižgana sveča še na kraju, spominjata na poslednjo vožnjo, na pred tem še veselega človeka.