Večer na vasi in v mestu

So oblaki se pomikali na pot zakrili so goro, kjer sončni žarki krasili so vrhove, s snežnimi kristali pobočja in bregove, prižgale, osvetlile leščerbe so domove. Mrak in veter ljudi pregnal je na zapeček v hiši že diši po žgancih, toplem mleku, ko vonj omamen po kruhu iz peči se širi, pred večerjo opravijo k molitvi se ob mizi. Večer v mestu ošabno je že razsvetljen, luči barvnih na tisoče namenjeno je vsem, jih trgovec vabi nasmejan, morda trgovina, čeprav le na šilce, ali kozarec kuhanega vina. Tam megla pomešana s smogom odvrača, vsem nekam se mudi, vsak hitro plača, čimprej v domove, v stolpnice se vrača, ko vozijo po cestah kakor jara kača. A tam za goro odmeva že večerni zvon, skoz stoletja enak je bim bam bim bom, le pasji lajež kot da nekdo prepeva, čeprav je vaška krčma prazna in sameva.