Vabilo v očetovo hišo

Prišlo je že zdavnaj. Zapisalo se je v gene življenja. Iskala sem ga. Iskala sem ga ves čas. Nenehno sem ga iskala - drugje, daleč, visoko, globoko... Nisem ga prepoznala, a je bilo tu, zame, ves čas. Bilo je tu od nekdaj. Tako vsakdanje, da sem ga spregledala. Tako očitno, da ga nisem videla. Tako preprosto, da ga nisem prepoznala, čeprav sem ga imela v rokah. Ves čas, že dolgo, od nekdaj. Zdaj vem, prišlo je že zdavnaj. Vabilo, ki sem ga čakala. Vabilo v očetovo hišo. Zdaj sem se odzvala in sedla za mizo v očetovi hiši, hvaležna in radostna, da sem doumela sporočilo. Bilo je skrivnost zaradi svoje preprostosti.