Le trenutek je bil potreben, usoden trenutek tesnobe, utesnjenosti, nemoči. Za nekatere nerazumljivo, druge spet opravičljivo, tretje neprimerno. In ko je odšla, se ni poslavljala, preprosto odločila se je. Kako malo je bilo potrebno, toda odločila se je za tako usoden korak iz obupa. Živela je v svojem svetu, obdana z ljudmi, še živimi, potrebna pomoči, le ene besede. Beseda bi jo odvrnila od dejanja, ni bila izrečena. Ne pravočasno, ne od pravega človeka.
#Poezija
Usoden trenutek tesnobe
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3....Živela je v svojem svetu....
Se opravičujem !
Lep pozdrav....
jože.k
Sama pravzaprav bolj malo objavljam, zato pa rada berem druge, tudi tvoje pesmi. Zdi se mi, da v svoji občutljivosti vedno opisuješ dogodke, ki se pojavljajo iz dneva v dan in te ne pustijo neprizadetega.
Taka se mi zdi tudi ta pesem in rekla bi, da te je ganil odhod nekoga, ki ti je bil blizu ali pa vsaj malo drag. Čuti se iz tvojih verzov, težko je, kadar izgubiš osebo, posebno, če ta odide sama, ker se ti lahko zazdi, da te je namenoma pustila in ji je malo mar. Ni lepa preizkušnja, a kdo naj razume vse globine človeške duše.
Je pa dobro, da si svoje misli izlil v to lepo pesem - tvoja duša bo spokojna.
Lep pozdrav! L.
Človek nekako ne dujema, tudi jaz ne, da je z orožjem, ki sicer ni oljna vejica, segla po svojem življenju tam nekje na Kosovu.Tako daleč, pa vendar dovolj blizu da se je dejanje obupa dotaknilo tudi mene.
Hvala za komentar ter lep pozdrav !
jože.k
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Moja senca potuje v megli...
