#Poezija

*Ta ljubav* - Žak Prever

Violeta2 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Ta ljubav tako silna, tako drhtava, tako nežna, tako očajna. Ta ljubav lepa kao dan i ružna kao vreme. Ta ljubav tako stvarna, ta ljubav tako divna, tako srećna, tako vesela, i tako jadno drhteći od straha ko dete u mraku, a tako sigurna u sebe. Ko neki spokojni čovek u sred noći. Ta ljubav koja je izazivala strah kod drugih. Gonila ih da govore i primoravala da blede. Ta ljubav vrebana, jer te druge mi smo vrebali. Ganjani, ranjavani, gaženi, dotucavani, poricani zaboravljeni. Zato što smo tu istu ljubav mi ganjali, ranjavali, gazili, dotucavali, poricali, zaboravljali. Ta ljubav cela celcata, još toliko živa, a sva ozarena, to je tvoja lljubav, to je moja ljubav. Ona koja je bila. To osećanje je uvek novo i nije se izmenilo. Toliko stvarno kao neka biljka, toliko drhtavo kao neka ptica. Toliko toplo i živo kao leto. Možemo oboje otići i vratiti se. Možemo zaboraviti, a, zatim ponovo zaspati, pa probuditi se, patiti, bditi. Pa ponovo zaspati. Sanjati i smrt zatim probuditi se, osmehnuti se, smejati se i podmladiti se. Naša ljubav zastaje tu. Tvrdoglava ko magare, ziva ko želja. Svirepa kao sećanje, hladna kao kajanje, nežna kao uspomena. Hladna kao mermer. Lepa kao dan, nežna kao dete. Gleda nas smešeći se, i kazuje mnogo ne govoreći ništa. A ja je slušam drhteći i vičem. Vičem za tebe, vičem za sebe i preklinjem te. Za tebe za sebe i za sve one koji se vole i koji su se voleli. Da, ja im vičem za tebe za sebe i sve druge. Da ne znam. Ostani tu, tu gde si gde bila si nekad. Ostani tu, tu gde si. Gde si bila nekad Ostani tu. Ne pomiči se ne idi. Mi koji smo voleli mi smo te zaboravili. Ali ti nas ne zaboravi, jer nemamo drugog do tebe na zemlji. Ne dopusti nam da postanemo hladni. Da se udaljavamo sve više. Odemo gde bilo. Daj nam znak da si živa. A mnogo docnije na ivici nekog šipražja u šumi uspomena, iskrsni odjednom, pruži nam ruku i spasi nas. Žak Prever

Skupnost Pozitivk

Komentarji

5

Desiree
Dober prevod, čestitam. Jacques Prevert je moj najljubši pesnik, pesem "Cet amour" pa znam na pamet, saj je ena najlepših, kar sem jih kdaj brala. In brala sem jo zelo, zelo velikokrat, tudi naglas, in nikoli nisem prišla do konca, ne da bi mi stopile solze v oči. Ker me je tako prevzela. Zato lahko tudi sodim o prevodu in rečem še enkrat: odličen je, ker me je pesem ganila tudi v prevodu. Ponovno. Lep pozdrav! Desiree
Violeta
Odgovor na komentar: Desiree
Pozdrvljena Desiree, ne, to ni moj prevod, žal niti ne vem čigav, to pesem imam ob sebi že par let, prvič sem jo prebrala v hrvaščini in ne vem zakaj jo najbolj začutim prav v tem jeziku, čeprav slovenski prevod je tudi izjemen. Sem si dovolila objaviti nekaj pesmi, ki niso moje, da slišimo besede pesnikov iz različnih obdobij, prav za vse pesnike je še vedno najbolj zanimiva - Ljubezen ;). Tako nimaš mi zakaj čestitati, sem pa zelo vesela, če sem ti z njo polepšala dan :) vse dobro
žblj
Odgovor na komentar: Violeta
Malo feedbacka za tvoj trud Violeta: Ta ljubezen (Jacques Prevert) Ta ljubezen tako silna tako krhka tako mila tako obupana ta ljubezen lepa kot dan in grda kot vreme kadar je vreme grdo ta ljubezen tako zaresna ta ljubezen tako lepa tako srečna tako vesela in tako smešna ko se boji in drhti kot otrok v temi in tako prepričana vase kot spokojen človek sredi noči ta ljubezen, ki so se je drugi bali ki so o njej šušljali ki so ob njej bledeli v lica ta ljubezen oprezovana ker sva za njimi oprezovala zasledovana, ponižana, zanikovana, zametovana, pokončana ker sva jo zasledovala, poniževala, teptala, zanikovala, zametovala, pokončala vsa ta ljubezen še zmerom tako živa in s soncem obsijana je tvoja je moja je to kar je bilo in je zmerom nova stvar ki se ne spremeni nikdar resnična kot cvetlica vztrepetala kot ptica živa in vroča kot poletje oba lahko odideva, se vrneva lahko pozabiva potem zaspiva se prebudiva, starava, trpiva in spet zaspiva o smrti sanjava se prebudiva in nasmejiva in se smejiva in pomladiva najina ljubezen se ne gane trmasta kot mula živa kot želja kruta kot spominjanje trapasta kot kes nežna kot spomin mrzla kot led lepa kot dan krhka kot otrok gleda naju in se smeje govori nama brez besed in poslušam drhte in kričim kričim za tebe kričim za sebe in te rotim za tebe, za sebe, za vse, ki se imajo radi in so se imeli ja, kričim ji zate, zase in za druge ljudi tu ostani tu kjer si kjer si nekdaj bila tu ostani in se ne gani ne hodi stran mi, ki smo ljubili smo te pozabili ti ne pozabi na nas samo tebe imamo na tem svetu ne dovoli, da se v nas zaleze mraz dosti dlje in še naprej ni važno kje nam pomigni, da si živa dosti zatem v kakšni goščavi v gozdu spomina privri na lepem na dan roko nam daj in reši nas. (prevod Aleš Berger) http://www.youtube.com/watch?v=WXFhUnN6TAc&feature=related http://www.youtube.com/watch?v=aFkpi7gjpqc http://www.youtube.com/watch?v=d5PoIrcyd34 Poklon postelji (Jacques Prevert) Nikoli ni zapeta v njihovih litanijah nikoli razodeta v njihovih homilijah zmerom Sveta Miza zmerom Sveta Stolica le postelja se ni nikoli uvrstila na seznam njihovih liturgij o moja mila v postelji je vsa magija po njeni zaslugi se ljubezen ne utrudi. (prevod: Aleš Berger) http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042378937 Lp BK
Violeta
Odgovor na komentar: žblj
:)))))))))))))))))))))))))))))))) kako prijetno presenečenje, še nekaj za "zbirko" : Tagore, Gitanjali Ljubim te, dragi. Odpusti mi mojo ljubezen. Kakor ptica, ki je zgrešila svojo pot, sem ujeta. Ko se je srce moje pretreslo, je izgubilo svojo tančico in je bilo nago Zagrni ga s sočutjem, dragi in odpusti mi mojo ljubezen. Če me ne moreš ljubiti, dragi odpusti mi mojo bolečino. Ne glej me postrani iz daljave. Prikradla se bom nazaj v svoj kotiček in bom sedela v temi. Z obema rokama si bom zakrila nago sramoto. Obrni obličje od mene, dragi, in odpusti mi mojo bolečino. Če me ljubiš, dragi, odpusti mi mojo radost. Ko moje srce odnaša struja sreče, se ne smej mojemu pogubnemu vdajanju. Ko sedim na svojem prestolu in vladam nad teboj s tiranijo ljubezni, ko ti kakor boginja delim svojo milost, prenesi moj ponos, dragi in odpusti mi mojo radost. Tagore ( Vrtnar ) na spodnjem linku se najde še več pesmi ob glasbeni spremljavi, ki jih lepo kdaj pa kdaj prebrati ali poslušati: Ceznem, Rabinbranat Tagore http://www.youtube.com/watch?v=jBb9EirESFM&feature=related MI SMO SE SRELI NA ZVIJEZDI... Mi smo se sreli na zvijezdi sto se zove Zemlja. Nas put kroz vrijeme u ovaj cas (cas svijetli kao cilj) stoji za nama dalek, gotovo beskrajan, da smo vec zaboravili nas pocetak odakle smo posli. Sada stoji ruka u ruci, pogled u pogledu. Kroz nase ruke i kroz nase poglede zagrlile su se nase duse. O kad se opet rastanemo i podjemo na nase temne puteve kroz beskraj, na kojoj cemo se opet sresti zvijezdi? I hoce li pri novom susretu opet nase duse zadrhtati u tamnom sjecanju da bijasmo nekada ljudi koji su se ljubili na nekoj zvijezdi sto se zove Zemlja? Antun Branko Simic DUSA Zasto places draga svu noc i dan ceo: Izgubljena sreca jos uvek je sreca! I taj jad u dusi sto na nju te seca, To je jedan njezin zaostao deo. Ne daj mutnoj suzi na sumorno oko Sreca nikad ne mre, ni onda kad mine, Taj eho kog jedva cujes iz daljine, To jos ona zbori u tebi duboko. U samotne noci, kad zalosno sume Reke pune zvezda, gore pune sena... Do sluha ta pesma ne dopire njena No dusa je sluti, cuje i razume... Jovan Ducic Ljudje z rano, z rano na srcih, jo skrivajo z dlanjo, ali glej: kot da je dlan prosojna kot bel list lilije z rdečim utripom srca, kot da je rana rana vsega sveta. ? Skriti bi jo hotel, pa jo vsakdo spozna ? (Srečko Kosovel) Ljudje se vedno bojijo. Kot človek, ki ne zna plavati. Zgrabi ga strah. Zato potone. Bori se, da bi ostal na gladini. Zato potone še globje. Če bi se otresel strahu in pustil, da potone, bi prišlo njegovo telo samo od sebe spet na površje... Najbolj nesrečni navadno manj jočejo, kot drugi. (Racine) Naša moč raste iz naše nemoči. Skrite moči jeze pridejo na dan šele, ko nas nekdo dovolj močno zbode ali globoko užali. Ko nas odrivajo, mučijo in porazijo, se veliko naučimo. Zateči se moramo k svojemu razumu, svoji človečnosti, izvemo nekaj novega, spoznamo svojo nevednost, spoznamo, kakšna neumnost je bahaštvo, in se naučimo zmernosti ter kako uporabljati vse svoje zmožnosti. (Emerson) Okoli vseh dreves se lahko loviš. Za vsemi drevesi se lahko skrivaš. NA NOBENO SE NE NASLANJAJ! Ne veš, katero je trhlo, nagnito, spodkopano, spodžagano. Lahko padeš. Hudo. A to ni najhujše. Huje je, ker potem sumiš, da so vsa drevesa trhla, nagnita, spodkopana, spodžagana. In nenadoma si tako žalosten in sam. (Neža Maurer) Ljubite se, kadar niste skupaj. To je prava ljubezen. Tistim, ki se znajo ljubiti le, kadar so skupaj, ni mar s kom so! (ne vem kdo je avtor :) še enkrat BK vala za tvoj trud in prijetno presenečenje :) http://www.youtube.com/watch?v=zjq8vD2-coU&feature=related Lp
Prejšnji članek na to temo

Pablo Neruda, Zato da me slišiš