Vonj sveč in rož

Vonj po svečah in rožah, hladen turoben dan, me je opomnil na minljivost. Dan, ko sem prižgal svečko, jim položil rož na grob, tam postal, se zamislil, bil z njimi v preteklosti. To je bilo kot obisk, takšen, kjer se pogovarjaš, a so besede neslišne, neme, namenjene le njim.. Potem pa tisto o svečah, da jih je preveč... Pa saj moram obiskati njihov grob, jim pokloniti rož, prižgati svečko ! Plastika ki uničuje, obremenjuje okolico, le takšne sveče so vsem na voljo, domače rože sem nesel na grob. Le nakajkrat na leto, ob posebnih dnevih jih obiščem, sem z njimi v mislih, jih obujam v spominu. Zdaj pa me bodo tisti, ki vsak dan spijejo plastenko, dve vode, vsak dan kopujejo v trgovinah, vedno znova hočejo novih vrečk... Zdaj pa me tisti poučujejo, pridigajo, ukazujejo, ne tako ne gre. Ostal bom enak. Res, mogli bi se mogli zamisliti, spremeniti miselnost, navade, potrebe, drugod, povsod.. Skromno svečko jim bom prižgal, šopek rož iz domačega vrta, jim bom poklonil vselej, vedno, ko jih bom obiskal. jože.k