Na belih krilih

To pa ne drži Desiree, saj nečesa, v meni Prekmurja ne pozabljam, niti ne bom....Res je, da čas izbriše spomine, jih odmakne, toda nečesa ne more, tega da so mi tam tekla moja najlepša leta otroštva, tudi kasneje ko sem že odrastel in bil vpet v čas, običaje tam, ko sem občudoval prekmursko ravnico, Muro, Gorično, vse kar pritegne, očara, nekaj kar umre le lahko ko umreš sam... Kljub vsemu hvala za komentar ! jože.k

Zdi se mi, da sem to tvojo pesem nekje že bral. Je pa lepa. Pozdrav! Mako Na belih krilih pod oblaki nežno plava štorklja, se v letu poigrava, išče Prekmurje, ga našla je, se trudi, pozdrav ponese moji rodni grudi. Le pomahaj ljudem dragim, jih v srcu nosim, da jih ne pozabim, čeprav me bolečina bremeni, noč in dan izpuhteti ne želi. Rad imel sem jih, a žal preveč spoznal, odšel od tam bom, sam sebi sem dejal, morda mi dan jih ali noč iz spomina izbriše, a prelepa polja, griči, Mura, vse nazaj me kliče... Lepot nešteto, ljudi se tam razdaja, počutil sem se kakor sredi raja. zaradi besed, prebadale so kakor meč, odšel v noč sem, od njih daleč preč... Zdaj Save tok, zasavski griči dneve moje mi krasijo, gozdovi v noči, na nebu zvezde tam, obdajajo me, z mano so, mi povedati želijo, naj ne joče mi srce, z menoj so, nisem sam...

Bo kar držalo, saj kroži povsod, je pa res da sem jo dal na svetlo na Sončeve pozitivke kasneje, ker je tu še veliko drugih, ki se kar nekako težko odločajo za objavo, ter sem pričakoval njihove prispevke, verze, pesmi. Hvala za pozornost ! jože.k