Sled Rablja

Vihre vetra vrh vršaca, v temni temi teme temno, niha lesk lobanje iz mraka, med očmi oko je vpeto. V dolgo noč nad kratkim dnevom, vzletajo kristalne zvezde, z drobnim šilastim nasmehom, ostri zobki trejo sence. Nad vodami se mrmraje, dviga, spušča zver, sled rablja, okobal sedeč prek pleč, kakor plašč ogrne kralja. Z zvokom iz vetra, iz solz, iz gneva in neskončno ostrim vonjem po rezilu, ki odseva straha krono. Tih. In sklonjen. Čakaj. Stoj. Obstani. Misel je. In luč se zliva. Lepše mesečine še bilo ni. Naj ne mine ta trenutek milosti, tišine. Tisoč sveč lebdi v zraku, še en tisoč jih ugaša, sled ostrine zmrzne v času, rablja sled ne prizanaša. Iz zveri, iz gobca ogenj, ko postava v črnem seda, nad njo se vrtijo zvezde, pod njo rdeč rubin iz leda.