Skrivnost Druidov

Iz zasmoljenih ran je odtekal sok življenja. Bodalo je zarezalo globoko v meso. Mlado drevo je zajokalo, krčilo se je v bolečini in se z njo borilo. Raslo je v tej bolečini, živelo je v njej in z njo. Mlado lubje jo je skušalo skriti. A rane so bile pregloboke. Čeprav skrite, so v rast pulzirale bolečino. Čakale so nege in pomoči. Drevo pa je raslo, se lajšalo z listjem in iskalo Srečo. Brez sreče. Dokler ni objelo teh starih ran v sebi. Dokler ni sprejelo teh starih ran v sebi in poskrbelo zanje. Ljubezen je pravo zdravilo. Ne beg, ne boj, ne zanikanje, le sprejetje, pozornost, sočuten objem. Le Ljubezen. Z njo se je spremenil utrip življenja. Gibke veje so se otresle bremena. Sprejele so Sonce, Luno in Roso, Dan, Noč, Moč Zemlje. Objem Ljubezni. V njem se je skrivala Sreča. Stoletni hrast raste v svoji Modrosti in vabi na praznovanje Ljubezni.