Veter v vejah šumi potoček nežno žubori neskončno misli valovi drobi kopreno v jutranji megli v objemu miru jasnih misli na mehkem čolnu plujem v svoj svet misel se preko časa pne na oltar želja kjer dišijo moje sanje ki zbudim jih s šepetom duše in pajčolanom želja razlite na obzorje realnega sveta v občutku blaženosti rojene misli prelijem v pesem kjer sonce za oblaki se podi s hrepenenjem v čustvih se pesem rodi.
#Poezija
Rojena pesem
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Da Mi Je
