Rečna vila

Rečna vila se je izselila. Do kolen stojim v vodi in čistim močvirnato dno. Kalno je, polno gnijoče trave, ki maši pore kože rečne struge. Gnila voda, mrtva voda, napita s sencami samoprevare, utvar in iluzije. Njeno porečje žaluje, vene, stagnira, umira. Do kolen stojim v vodi in čistim močvirnato dno. Kopljem v blato, da očistim zamašen izvir. Jasnost pomaga, da oživi, da v strugo požene kri čiste in žive vode, ki ne zastaja, ki teče. Poslušam jo, žubori. Sporoča o rečni vili, ki v njej spet živi.