Čarobne kresnice

Nekje ravnica, še lepša je dolina, pregnana megla njena je sivina, kjer topoli v vetru zvene kot harfe zvok, morda krajina srečnih je ljudi otrok. Uspavanko jim poje reka Mura, zlata pšenična polja, panonska gruda, a ko v noč se zastrmiš, pogledaš v nebo, nasmeje mesec se v jasno noč toplo. Čez dan poletno sonce ogreje premočno, a osvežitev, senco tam najti je lahko, morda hlad jezerc, toplic si zaželiš, ali na grič v gozd, v senco odhitiš. Spet štorkle v letu popeljejo v dni, ko bil si otrok, preteklo že veliko dni, so misli kakor sanje te prijetne prebudile, tisto, kar čas prekriva v tebi so razkrile. V noč poletno kresnice, krase grmovja, jase, zaslišiš murne, žabe iz redke mlake, a če pasji lajež zmoti tvoj spomin, spet sanje, tam najlepše so verjemi, upaj vanje. Okras neba so štorklje pokrajini v dar, občuti topolov šepetanja v vetru čar, postoj ob obrežju Mure saj pesem poje, razkril skrivnost sem sanj, spomine svoje.