#Poezija

Prvič

Louise1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Ko sem prvič videla tvoj obraz sem se zastrmela v tvoje oči; temne, prelepe, s tistim nekaj in še več. Je bil to žalosti izraz? Zakaj mislim nanje vse noči? Ko si prvič dal mi roko, sem te pogledala le za hip in potem obrnila glavo, da ne bi videl kako mi je postalo kar preveč toplo. Želja mi je prešinila telo, da bi kar obdržala to roko in da ti moje ne bi hotel izpustiti. Tvoj prvi objem, rahel dotik je bil tako čuteč in mehak, da sem vsa vztrepetala. Ničesar ni bilo več razen tebe in mene in spoznanja, da je to tisti mik, za katerega pravijo, nikdar ne ovene. Ko si me prvič poljubil, sem bila že del tebe. Svet se je zavrtel in izgubil razen tebe sem ljubila samo še sebe. Ko sva se prvič ljubila, bi najraje zaustavila čas, da ne bi nikdar izgubila tistega silnega čustva, zavesti, da sva ti in jaz – eno.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

3

Louise
Hvala, da si se ustavil ob moji pesmi. Tokrat sem objavila eno, ki je bila napisana že veliko prej, tako, po impulzu. Me pa veseli, da je pri tebi vzbudila pozornost in neko predstavo. Hvala ti. Louise
kanika59
Odgovor na komentar: Louise
Ni težko... ....velika žrtev, si vzeti čas za lepoto, je uživanje...sprostitev! Vse lepo tebi Louise, Franci
kanika59
Louise četitam, besede Ti kar same polzijo v objem čustev. Vse lepo tudi v bodoče. Samo zate sem naredil snežaka..sneženo kepo, in jo samo zase, v luno zalučal, ki je bila v sosedovem oknu….. lp, Franci
Prejšnji članek na to temo

Trije kralji....