Postoj, odpri srce...

Spet čas prihaja, morda solz, spomina, ko ustavili se bomo, v preteklost preselili, čas ko najbližje, najdražje smo izgubili, na kraju kjer postali zdaj od njih se poslovili. Kaj mar pokojnim, kupe cvetja sveč stotero, da na vsakem grobu že prižganih je osmero, če spomin nanje obudimo le na en sam dan, ko za nekatere bo zgolj hladen, nuja, bolj zaspan. Postojmo ob grobovih, nikar zdaj ne hitimo, saj vsak od nas tak nekoč obisk dobimo, prisluhnimo spominom, vsak od nas jih ima, izbrskajmo o umrlih vse dobro iz dna svojega srca Začutili bomo, da so kupi cvetja, sveč prižganih, najdražjih, prijateljev in znancev pokopanih, za nekatere le statusni simbol , da zakrijemo sledi. ko pozabljali smo nanje prek leta, poletnih dni. Morda bo koga zabolelo, se bo čutil prizadet, a takšen žal čas je, se spremenil že ves je svet, dovolj bo šopek rož, živ plamen goreče sveče, a prek leta obiščimo jih večkrat nam srce poreče... jože.k