Pokora ali ljubezen

Običajen dan, poln prahu in neurejenosti. Bled odsev svetlobe, dež pada in se ne ustavi. Še en depresiven dan, še en dolg trenutek sivine. Pa pride navdih, ki ima večnostni pridih. Spomnim se, da sem grešil, pa nisem rekel: "Oprosti!" O, Bog! Kaj mi je tega treba na tako depresiven dan!? Le kaj mi bo očistilo dušo? Ali tepež ali divji snežni metež? Slišal sem, da dušo očiščuje trpljenje, ki nas varuje, da ne pridemo v pogubljenje. Slišal sem, da dušo očiščuje tudi ljubezen, ki naredi, da nihče ni jezen. Slišal sem, da ni nujno, da bi moral najprej v vice, da bi tako dosegel neminljive pravice. Vsa umetnost je v veri, da Bog presoja po svoji meri in ni važno koliko se človek pretepa in cmeri. Važna je na koncu koncev le ljubezen, ki je učinkovitejša od trpljenja, ki včasih nima volje do življenja. Včasih je dovolj bližnjemu narediti dobro, včasih samo govoriti dobro, včasih samo misliti dobro. Najvažnejša je iskrenost, odprtost, ki noče, da je človek ena velika zaprtost. Nikar ne bežimo v izolacijo, ker bomo tako izzvali halucinacijo. Hudič nas bo tako zlahka vzel v svojo ordinacijo in nas popeljal v nezaželeno probacijo, ki lahko pomeni na koncu koncev alienacijo. Bog je dober in usmiljen in vsemogočen.