Podoba moje poezije

Kot pav, ki se postavlja s svojim krasnim perjem, tako razpiram včasih tudi jaz pahljačo svojo. Utrinkom, ki so že nanizani, se vztrajno vedno novi pridružujejo. Kot da bi vezla gobelin, ki ga popolnoma dodelaš šele takrat, ko dopolniš dneve svoje. Dotlej pa se učila bom veščine spretnega ravnanja s prejico, v upanju, da mi nikoli ne poide. Čisto za konec pa si želim stvari še ene – volje in veselja do vezenja. Danijela Premzl