Planica, človek ptica

Le kdo bi v srcu ne nosil Planice, kjer fantje naši letijo kakor ptice, poletijo, so trenutki da dih zastane, da le srečno polete, vsak na dnu pristane Se najprej zagnali so po zaletišču s smučini po ledeni pisti, kot letališču, nato se dvignili poleteli kot ptica, visoko, daleč, to naša je Planica. Naj Peter, Jurij, Anže Robi le poletijo, vsi dolgih skokov jim želijo, se veselimo, a na trenutke veter kot da tam je vladar , mu za želje naše včasih kaj malo mar. Ko z vrha pogledaš tja dol dolino, spoznaš kar strah te tam skočijo v globino, a fantje letijo visoko da poletijo v daljavo, vsak od njih dolžino želi sebi si sanjavo. Naj veter jim pomaga ko poletijo, lepih skokov, daljav jim zaželimo, brez padcev, nadene fantom krila, Planica ponosna z nami bo slavila.