Odmik

Odmaknila sem se na rob vesolja. Hodim kot po rezilu noža. Na eni strani globok prepad, stik z drugim vesoljem, na drugi strani, v središču - pogled na areno človeškega življenja: bitke - porazi in zmage, kdo bo koga, kdo je najboljši, kdo je najlepši, kdo je najmočnejši, kdo je najpametnejši... Kralji dvigujejo ali spuščajo palce, kri teče v potokih, znana zgodba se nadaljuje kot perpetum mobile - človeški domišljavosti ne zmanjka goriva. Sprehajam se po obodu vesolja, dogajanja v središču arene me ne zanimajo več. Obrabljen vzorec človeškega delovanja, vtkan v vse oblike in obraze, išče le nove izzive. Nove potrditve, nove žrtve. Ničesar ne čutim. ne jeze, ne žalosti, ne obupa. ker sem se tako odločila, da prebivam v miru svojega vesolja.