Oblak

Nežno plava, modrina mu neba je dom, v sebi nosi, življenje trosi, da zelena je narava. Morda bo bojazljiv, če dež padal ponekod rosil, se v sneg bo spremenil, sončne žarke odgnal nad sebe skril. A moč mu dana, globoko zakopana, kot toča, v njem nevihtnih dni, ne vpraša, takrat strašljiv se zdi. Naj nežno plava, naravo s prijetnim obdari, da zvon ne bo odganjal toče, ko trpi narava, človek joče. Naj nežno plava, nas s prijetnim obdari, da zvon ne bo odganjal toče, ko trpi narava, človek joče.