Nekje visoko

Poletela ptica visoko pod oblake, kjer modrina je neba neskončna, išče da najde na zemlji mir, nasmeh v ljudeh, pregnan prepir, A iskanju kakor da ni kraja, na zemlji išče le košček raja, v očeh, ljudeh le solze, obup, potrti, umrl zadnji jim še up. Narava spodaj postala je smetišče, smog, plastika, naprej leti še išče, morja, reke, barva ni jim prava, še kod je nedotaknjena narava ? Drevesa umirajo, že izginjajo gozdovi, iz rek se dviga smrad, ob njih domovi, rečne struge že jim pesek gospodar, človek vidi, kot da za vse mu malo mar. Je ptica našla mir v planinah, v samoti, človeku neprijazni, v zimski je lepoti, vladar tam večna zima, telo zmrazi, prekriva skozi čas, z belino jih krasi.