Nadia

Lepa kratka pesem, veliko pove, čeprav je pravo nasprotje od mojih, ki so veliko daljše.Na nek način smo, kot sem nekoč nekje bral na vlaku, potujemo.Nekateri vstopijo prej, spet drugi kasneje, enako je z našimi končnimi postajami.Toda kot sopotniki na tej vožnji stkemo vezi.Včasih so le bežne, drugič globoke, lepe, pristne, ki pa jo nenadejana postaja ene ali druge osebe pretrga. Čestitam ! jože.k

Zanimiva primerjava, Jože. Edino malo bega transendenca voznega reda, ko se istočasno pelješ, vztopaš, izstopaš....

Ta namišljeni vlak življenja s postajami ko sedemo vanji in postajami, ki so naš cilj ni za nikogar ki misli, da se bo peljal od začetka do konca; vstopamo na vmesnih postajah in izstopmo nepričakovano kar velja za vsakega od nas.Vsaka ljubezen ima žalosten konec tako kot prijateljstvo, saj sopotnik ali sopotnica oditeta prej, brez slovesa, kar za seboj pušča bolečino, kot sem jo občutil v pesmi tedna.To sem želel dodati. jože.k

Brez trpljenja, ni pisanja, ki razveseli trpeče. Brez umiranja, ni pisanja, katero oživi polmrtve. Brez tega trpljenja, ni neprimerljive radosti, ko vidiš, da se solzni nasmehnejo in bolni okrepijo. 108x108 knjiga 35/52

V školjki tvojega bitja, v tišini, se svetlikam – biser, ki je večji od školjke in morja. Kadar Me iščeš, se moraš potopiti v morje, se dotakniti dna, najti školjko. 108x108 knjiga 32/92

Oh, kaj je - ali Me zopet ni? A kaj si ti?! 108x108 knjiga 34/106

Nauči se radostiti radosti ne glede na to, čigava je. Ko se je razveseliš, je tvoja. 108x108 knjiga 32/91