Metulj

Strmel sem kako nežno je vzletel, na travniku s cvetlice poletel, si tam druge je zaželel, en lepša zacvetela ga že prevzela. Lahkotno dvignil se, si ogleduje, cvetlico gleda občuduje, lep zapeljiv je cvet, gre nanj sedet. Glej zlomka veter se krepi nagaja, sonce zgoraj za oblak odhaja, ga dež pregnal, je odvihral, se skril še srečo ima, s krili se igra, Je sonce posijalo, rože posušilo, nazaj k njim ga spet zvabilo, tam prelep je moder cvet, dokler dež ne ponagaja, že rožico osvaja…