Leden kristal sanj

Vrnila se je... toda začutil sem jo kot, kakor leden kristal, željna dotika vendar, odbija, budi strah, toploto spreminja v hlad. Njen lik kakor da ga ni več, vprašanja brez odgovora, utrujajoč molk, tesnoba, sončni žarek, prekrit s temnim oblakom, cvet s trnjem ki odbija, modrina oči ki ne privlači več. Zdaj so hipu izginila, odšle v nič pričakovanja, odpihnilo jih je proč, le kot tujca sva si stala naproti. Žive sanje so sedaj spomin, sanje ponovnega srečanja v meni opomin. Brazde srčnih ran kot da jih več ni, čas sanj sedanjosti jih je spremenil. Že se oziram naokoli, vidim cvet, vabljiv, se ga poželjivo dotikam, ko se mi iz resničnosti seli v sanje, zdaj jih želim, upam vanje..