Ko je žalost zimila v srcu,
je iz daljnih krajev
priletela lastovka.
Kakor veka,
ki pokriva oko,
je njena perut
ogrnila bolečino.
Nešteto milj je letela,
da je skrila dež
pod svojim perjem.
Razprla je krila,
a odleteti ni mogla,
ker si jo priklenil nase.
Postala je nevidna pevka
nedeljivega glasu.
Najčistejšo jutranjo zarjo
si vdihnil, ko si ptici odprl okno,
a ko si ga zaprl,
si bil prezračen odznotraj.
Prinesla ti je robidnice
s soškega 'Proda'
in ti si jih shranil
v večne posode.
Ko se obrnem nazaj,
se spomnim nate oče
z bogatejšim srcem,
srečna, da sem bila veter,
zazrta v tvoje zamišljeno okno
kamor je lastovka odletela
in ti poklonila del mene.
