#Poezija

Kakor plastelin

Bardske strune1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Kepa plastelina se zmehča v toplih dlaneh. Voljno, brez sile jo gibi spretnih rok zgnetejo v želeno obliko. Gnetem se skozi življenje, v svojih toplih dlaneh. Grejem jih s srčno toploto, svet sodeluje, bolje mi gre, ko sem voljna sprejeti, kar mi prinaša življenje. Toplota ogreje, oživlja ustvarjalni tok. Moje je, da jo iščem, da jo najdem, da imam zakurjeno ognjišče. Da zbežim iz hladnih krajev, da zapuščam hladne ljudi, da nalagam polena na tleč ogenj svojega kamina. Da se grejem, da sem topla in da tečem prožno, mehko, gibko, živo in iskrivo, radostno in ustvarjalno. Kepa plastelina se zmehča v toplih dlaneh. Voljno, brez sile jo gibi spretnih rok zgnetejo v želeno obliko.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Petelinji boj