Kako majhen...

Kako majhen, močan, nepredvidljiv, preusmerja reke v nov tok kot sad ljubezni bil rojen otrok, z dejanji svojimi zdaj nepremagljiv... Iz nad oblakov majhen bil bi, morda le zrno makovo, ji sled, a moč mu dana da spreminja svet, čeprav v duši peče ga se zazdi. Zginjajo gozdovi, čiste reke, tolmuni iz gora, megleno sonce, v hrani strup kot da arcnije, pohlep ga žene po denarju v njem klije, nihče ne ustavi ga, preveč moči ima.. Ko zadnja biljka bo ovela, mu odcvetela, čebela zadnjič poletela, padla v globino, se spremenilo vse v pesek bo puščavo, da priznal nemoč bo človek nad naravo.