Darujem se v večnost

Darujem se v večnost in vse, kar v meni je, zre v Tvoje Obličje, ki je iz mnogih obrazov, mnogih odsvitov, tako nedosegljivo, take krhke lepote, da njen lesk zaboli s sladko bolečino in s hlastajočim hrepenenjem, da oči uzro še tisto nevidno, znamenje na nebu, svet privid, da vidijo molitve in v njih za resnico darovano Tvojo predragoceno Kri, da se operejo v vsej Tvoji bridkosti, žaljeni od greha, da zagledajo tisto sveto, da slišijo tisto Besedo, ki še nikoli ni bila zapisana, ker je občutje duše, da se potope v blaženo sladkost, da se vname tisti ogenj, ki miri... in brezpogojno ljubi in te Ljubezen sama použije, da ne občutiš ne lakote več, žeje, ne zemskih spon, ne skušnjav in si ves čist in bel ko jagnje, in, mučenik skrivnostnih sil, dobiš oblačilo večnosti in palmovo vejico in novo srce in novo obličje. Ti še ne veš, kaj vse je tvoj Stvarnik za večnost pripravil zate, le daj mu srce, naj ga ljubi, prepusti se mu, da boš obvarovan, kot dete v materinem naročju, kot barka v mirnem pristanu, kot pomirjeni vihar, kot globoko olajšanje... Ljubezen je, ki vselej zmaga, ljubezen je, ki vse prevaga, če je kaj resnično lepega, potem je to bilo v ljubezni le spočeto, iz ljubezni in z ljubeznijo začeto. Zato je vso to naše življenje tako sveto. Danijela Premzl