#Poezija

Darilo

Polona1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Takrat... ni dolgo še tega, sva srečala se midva; le nasvet sem potrebovala, toda ob njem ostala sem brez moči; njegov pogled, glas, nasmeh, samo en trenutek , samo to.... v hipu sem spoznala, v sebi začutila, da kot stara sva prijatelja. Zdaj s tem živiva, se skupaj tega veseliva, saj enako čutiva oba.... da ne bo, ne sme umreti to, kar v trenutku je bilo. Kot, da je posijalo sonce, mi ogrelo dušo in srce.... lep dan mi darovalo... darilo, ki ga nosim s seboj.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Sreča