#Poezija

Ledvični pas

jože.k1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Kako bi razveselil, s čim otroke obdaril, izvabil iz njih nasmeh, veliko jih povsem na tleh.. Sem obiskal tam družino, prej kot bližnjo trgovino, morda kateri od treh otrok kaj pričakuje iz mojih rok… Ati ledvični pas potrebuje, ponoči boli ga vse huje, pripoveduje otrok desetih let, vsem nam, bi bil lepši svet. Šest letnik se smehlja, dovolj igrač že ima, ananas z bratci bi delil, se tega najbolj veselil. Sem prinesel ledvični pas, ananas, je adventni čas, prinesel koledarjev pet, bom polepšal čas in svet. Imel sem pas dobil ga v dar, neuporabljen, mi malo mar, a otrokom zdaj se oči iskrijo, ledvičnega pasu se veselijo… jože.k

Skupnost Pozitivk

Komentarji

4

Polona
Težko je najti otroka, ki bi bil v svojih pričakovanjih tako skromen. Izpoved, ki seže do srca. L.p. Polona
jože.k
Odgovor na komentar: Polona
Bo kar držalo ! Še so družine, otroci, ki ne pričskujejo pametnih telefonov. Največ je odvisno od vzgoje in okolja v katerem živijo. Lp.
Prejšnji članek na to temo

Sezula sem se