Čuj ti Bistrca muoja...

Čuj ti, nena se grem več, mam poun kufer vsega ze, njkam bek bom šou, nej zaradi tjebe, sa bul ko sjebe, mam tjebe rad, kuj naprej..še prjeveč; rejs rat sm te meu še bul, ko si bla, sa vejš, ko z one, ko je Bouk djelau zemlo: najprej je jo posejau z lejpimi dolinami, čistimi vouodami..lejpimi brejgi, bres špičovja…trna rožami; te pa se od njikot privlejče tefl, cejli je bil zarašen, meu pa je rouge, zmječe nat v voudo kameje, iz tjistih dolin naredi klance, in pa gartroži napople špičje..trne; pa še njeka bi ti hteu povidat, ze, ko grem bejk od tijebe, no ja, ko nena bom vječ s tjebi, tlko, ko sn biu v tjebi, ze ti še eno povejm: »vejš Bistrca moja, ludi majo grde gobce, pa še jezike vmejs vse do kuonca!«; ena pa zagvišno drži tou ka ti pravi žvarcl poharski : sn huodo k tjebi, pa še bom, nej joukat, ko pravi oni….Junter, cejpec zarukani, tjsti hoštaplerski »Jager«, poulek pa misli, da je njekih vojn odkril vir, in kr sn živ, zatou k tjebi huodim…pridem.