Angel moj mali

Angel moj mali, čutim, da si vedno z menoj, da si takrat z mano, ko te močno…najbolj potrebujem, ko te želim, na dosegu mojih skromnih…pobožnih želja, da si ob mojem vzglavju, ko truden oči zapiram, da boš z menoj takrat, ko se bom odpravljal v deželo, od koder ni vrnitve…povratka; da boš tudi takrat z menoj, ko bom s poslednjimi močmi pogledal na sončno…senčno stran prehojene poti; tudi takrat me nežno drži za roko…in mi, kot zmeraj, stoj ob strani, saj takrat bi rad zavpil, s poslednjimi močmi, »kje si, ti moj vražič mali?«. Veš, takrat bi te rad še enkrat objel in ti v kodre zastokal; tako pa samo ječim in stokam in to,»pomagaj mi, da bom lažje zaspal, ti moj Angel kodrasti!« Vem, da ni v tvoji, ne v moji moči, da bi čas zavrtela nazaj, pa vseeno, zame si in boš moč iz nekega drugega sveta, čeprav si mi tako podobna, na neki svoj…najin način; si iz sveta, ki izginja v vse večji evforiji tega…našega časa, ki ga jaz na veliko žalost premalo poznam , vendar te bom kljub temu čakal, kot vedno, in vem, da boš tam, kjer mi trudna glava počiva.