Ko sem začutila ljubezen,
nisem vedela ali sem srečala tebe
ali sem srečala sebe.
Nekaj tebe se je naselilo
vame in mezilo molk
v besedo: zeleno.
Morda žarek, ki bo dogoreval.
Morda je kaj mene vstopilo
v tvoje srce. Res ne vem,
zagotovo pa naju pelje ladja
proti neznanemu pristanu,
kjer bova obdarjena s semeni,
ki bodo imela oči in krila kot ptice.
Duša pozna hrepenenje.
Drug ob drugem se bova
naselila kot gori,
ki si grejeta in varujeta hrbta
s stisnjenimi grebeni v mrzlih nočeh.
Tudi deževalo in snežilo bo,
a vseh odpadlih listov v gozdu
še ne moreva videti.
Ljudje so kot drevesa,
ki gledajo na robu skalovja
v prepad in ostanejo skupaj.
Drevesa se razrastejo v gozd.
Kako smo jim ljudje podobni!
Dotikamo se z rokami skupaj
kot drevesna pokrajina.
#Poezija
Podobnost
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Lepa je ugotovitev v pesmi, da v drugem človeku najdemo tudi sebe, saj vse doživljamo iz svojih stališč in občutkov.
Pogosto na začetku v drugih vidimo le pluse, nato pa vse več minusov, ker se rinejo v ospredje predvsem naši lastni neprepoznani minusi. Na to opozarja tudi ljudski rek:
Vsake oči imajo svojega malarja.
Kar je v nas, to običajno pripisujemo tudi drugim.
Morali bi se res greti in varovati - kot pravi pesem - v medsebojni naklonjenosti in razumevanju in ne v pričakovanju nečesa le od drugih. Ljubezen je povezanost in ne vezanost. Naj v vseh nas vzdrži in zori ob vseh preizkušnjah!
Drug na drugega moramo gledati s pozitivnimi očmi. Če bomo odkrivali dobro, se bo to multiciralo. Vedno več ga bo!
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Exlibris na robu sveta
