Ples življenja

Zbudila sem se na polju, posejana med bilkami. Molčim, da klijem in raztapljam dež v zrcalih notranjih jezer. Skoraj neslišno se gubajo in plivkajo čuti skozi zaspano satje, s hrepenenjem po govorici sonca, utekočinjenim spuščanjem luči. Iz vode se je dvignil hlap visoko v nebo in v zbujenih mislih se je zarisala mavrica. Iskala je barve zame – srebrno in zlato z dišavami, da bi zasnubila cvetje v meni, vtkano v gladino jutranjih jezer z navdihnjenimi iskanji, ki odklepajo čudeže mojih čutov. Zaslišala sem Mozartovo glasbo in začutila njegov večni nasmeh. Usedel se je poleg mene in jaz sem se dvigala in užila vse, kar mi je bilo namenjeno tisti trenutek. Povzpela sem se visoko na glasbeni lestvici simfonije in se znašla duhovno sestavljena in trdno prepričana v občudovanju, da je življenje hotelo plesati vse svoje veselje v meni.