Pesnjenje v grozdu

Napisala sem pesem. Preoblečeno v darovalko luči. Poglej, ta grozd na mojih dlaneh, to družino zlatih jagod, ki se tišče med seboj in lepijo na moje prste. Prisluhni temu pesnjenju v grozdu! Jagode so ovite v žametno svilo mojega navdiha. Sonce jim je položilo svetlobo v pesem in dremavost besed v nežno podkožje. Jagode so mi spregovorile, kako so vstale iz zemlje in nastavile svoj obraz soncu, ki jim je namotavalo svetlobno prejo v vlakna. Jasnino in milino neba. In grozd je začel utripati v mojih rokah. Kakor, da bi v njem oživelo sonce, je bil, ko je shranjeval koščke svetlobe in jih pretvarjal v besede, ki so hotele povedati, da je sonce hotelo napisati pesem zanj, pa je sonce pozlatilo vse besede in si izmislilo jagode. Jagode najbolj podobne besedi ljubezen in podobi zmehčane jasnine. Vendar nihče točno ne ve kaj je grozd hotel povedati, ko se je moja roka dotaknila zelenega lista, ki je nihal nad grozdom in mi jemal besede iz ust, ko je zorel s svojo pesmijo in pozlatil pogled.