Zven pesmi v tišino...

Pa kaj če zaželel sem da napišem pesem, saj besede vrejo kar na plan iz nič v dan, spremene besede v melodijo v zvok v tišino, mi odpre notranjost in odžene vso sivino. Saj pisal bi o ženski ki v duši je kot slepa, brani očetu da videl vnuka minila so že leta, je vest tista ne prizna takrat ravnala narobe, zdaj oprijemlje laži se iz v njej rojene zlobe. Poznal sem ga imel imel je sina ga preziral, celo ogibal se ga ko revež bolan je že umiral, a danes objokan besede njegove trgajo srce, kaj takrat razmišljal, bil takšen še zdaj ne ve. Pijan sedel za volan sopotnik bila mu smrt, v križišču povozil dekleti zdaj ves je strt, danes čas pomaknil bi nazaj, vse spremenil, a tistega ne more več da takrat se ga napil.