Penelopa

Hotela sem biti Penelopa v duhu časa. Natančno razdeljenega časa za delo, spanje in dekliško sanjarjenje. Nekega dne, ko razen jutranje kave, nisem bila deležna nobenega veselja, stopim na bananino lupino in padem v akvarij med ribe. Spominjam se, kako so bile lepe in prijazne te živo pisane živalce. V akvariju sem zagledala odsev krasnega mladeniča z velikimi modrimi očmi. Dotlej nisem verjela v astrološke karte. Vendar, ker sem vdana malim dolžnostim, mi je bilo takoj jasno, da moram verjeti znamenju usode, da mi bo ta mladenič usojen. Bila sem kot uročena od njegove lepote. Vtkala sem ga med svoje vitke pletilke, ki spletajo lase v dekliško kito iz sanj. Na mestu, kjer sem potem večkrat sedela, tkala pletenino in jo ob večerih podirala, sem brisala sledi dneva in nekaj časa sem živela malo ob strani in odblesk iz ribnika nikakor mi ni hotel izpred oči, v pozabo. Pletla sem vsaki dan znova pletenino svoje domišljije in jo ob dolgih večerih samote podirala in navijala v klopce. Neprespana sem čakala na znamenje časa in ko me je pobožala resnična ljubezen po laseh, so bili že sivi med zlato obrobljenimi biseri.