Paralele časa

Za moj okus so prehrupni, preglasno drvijo po ulicah, prehitro vozijo avtomobile, preglasni so v lokalih, ko kričijo drug na drugega, pregrobo ogovarjajo otroke. So sužnji stvarem, ki jih ne potrebujejo. Ena sama čreda besed in dejanj, ki sledi tropu. Na mesto, da bi seme raslo iz korenin v nebo, poganja površinske kali. Tako bled je odtenek rože. Kako krhek je ključ življenja. Kako spremenjen je okus kloniranega sadeža, ki mu je človek spremenil naravo. Odpirajo se rane pohabe sveta, ki tonejo v močvirje svoje nerodovitne zemlje. Ne vprašajo čigava kopita so jih pripeljala do razmočenega mulja. V vsej zmedi ne vedo kateri jezik bi govorili in kako bi svojega pačili. Mogoče še niso spoznali hrane, s katero lahko napolnijo prazno mesto v svojem telesu, svoje notranje bistvo, kako ogrejejo svoj značaj. Potrebujejo ogenj velike močne ljubezni, ki seje seme v območje rodovitne prsti iz shrambe poleg svojega domačega ognjišča.