Osamela domačija

Tam na trati ob potoku dom moj stari še stoji, ves v razpokah in osamljen zvesto hrani mi spomine mojih nepozabnih dni. Bilo nas sedem je otrok razposajeno tekali smo naokrog, ko pri mizi smo se zbrali pomiril nas je Očenaš, ki ga molila mati je pred nami. Tu minevalo je otroštvo, čas ki v srcu razcveti, topla dlan se v njem razdaja v ljubezni ves prežet se zazibal je naš mali svet. Še nismo vsi dorasli smo morali si seči v roke prišla je vojna, odšli so bratje, ki niso vsi vrnili se. Takrat kot da je zašlo sonce, v duši ruši se nemir, le belo pismo iz tujine, je upa žar in strah srca kaj kmalu kane solza na papir. Ognjišče naše je še toplo, za njega oče sivih las skrbi, si s časopisom krajša dneve, spomine na mladost budi.